V naslednjih člankih bomo poizkusili razbiti nekaj najpogostejših športnik mitov, ki se najpogosteje pojavljajo pri rekreativnih športnikih. Danes bomo razbili dva mita o tako imenovanem »musklfibru«.
1. Musklfiber nastane zaradi mlečne kisline.
2. Če imam velik musklfiber, sem res dobro treniral.
Za začetek pa najprej »musklfiber« sploh definirajmo. Bolj pravilno mu rečemo zapoznela mišična bolečina, kar s kratico označimo ZMB, morda pa ste slišali že angleško kratico – DOMS (delayed onset muscle sorness). Ponavadi jo občutimo po kakšnih intenzivnejših treningih, še posebej, če smo naredili večje število poskokov ali pa trenirali z bremeni. Te bolečine, za razliko od morebitnih akutnih poškodb, ne občutimo takoj, ampak šele kakšen dan po obremenitvi. Sama bolečina pa vrh doseže šele nekje 48-72ur po koncu intenzivnega treninga.
Dolgo je veljalo (še vedno pa je to moč slišati med rekreativnimi športniki) zmotno prepričanje, da musklfiber povzroča nakopičena mlečna kislina. Količina le te, se drastično zniža že v nekaj minutah po končani telesni aktivnosti, povsem pa se normalizira v nekaj urah po koncu treninga, torej veliko pred nastankom ZMBja in z njim nima nikakršne povezave. Če želimo zapleteno razlago nastanka zapoznele mišične bolečine poenostaviti, lahko rečemo, da pri zahtevnem treningu v sami mišici pride do tako majhnih poškodb, da le te ob nastanku sploh ne bolijo, bolečino pa občutimo šele v naslednjih dneh, ko v mišici prihaja do vnetnih procesov.
Velikokrat lahko slišimo, da se po velikem musklfibru pozna dober trening, kar pa sploh ne drži. Zapoznela mišična bolečina je dokaz, da smo nečesa enostavno imeli preveč. Čeprav ne gre za poškodbo, pa musklfiber sigurno ni cilj nobenega treninga. Ob pravilni izbiri vaj, njihovi količini in težavnosti, ZMBja ne bomo občutili. Tudi če se kdaj pojavi v majhni obliki, ni z njim nič narobe, vseeno pa ni zaželjeno, da je prepogost, prav gotovo pa ne more biti merilo o kvaliteti samega treninga.
Avtor članka je Domen Zupan, magister kineziologije
